Hren

Sveži koreni hrena iz domačega vrta.

Hren (Armoracia rusticana, syn. Cochlearia armoracia) so poznali že Egipčani, okoli 1500 p.n.š., a so ga uporabljali le v zdravilne namene. V obdobju renesanse se je razširil v Evropo in pričeli so ga uporabljati tudi pri pripravi raznih jedi. Hren je približno meter visoka trajnica s krepkimi listi in dolgo, trdo in debelo korenino. Spodaj so veliki listi, ki so podolgovati na dolgih pecljih. Sledijo listi s krajšimi peclji, na zgornjem delu pa so dolgi suličasti listi. Cvetovi so majhni in bele barve. Korenina je belo rumene barve, znotraj pa samo bela. Ima pekoč in dražeč okus in vonj, ki povzroča, da ob uživanju hrena tudi zajočemo. Hren ima zelo veliko vitamina C.

Hren raste povsod po Evropi in Ameriki kot divja rastlina 'plevel'. Raste tudi divje na opuščenih njivah. Razmnožuje se z delitvijo korenine. Korenino vkopljemo jeseni ali spomladi v pognojeno zemljo. Na podnebje rastlina ni občutljiva in korenina je prezimno odporna. Koren hrena je brez vonja in zapeče šele ko ga naribamo. Uporabljamo ga za pikantne omake, ponudimo ga k mesu, ribam ali jajcem. V velikonočnem času je nepogrešljiva priloga mesnim jedem in narezkom. 

Korenina hrena, v krščanstvu simbolizira 'Kristusove žeblje' ali njegovo trpljenje na križu, in nikakor ne sme manjkati pri velikonočnem zajtrku ob šunki in pirhih. Danes je učinek hrena priznan pri krepitvi imunskega sistema.