Kaki

Za zorenje kakiju ustreza predvsem v celinskem podnebju, topla jesen.

Kaki (Diospyros) je rod 450–500 vrst listnatih in zimzelenih dreves in grmov. Večina vrst je doma iz tropskih krajev, nekatere vrste segajo tudi v regije z zmernim podnebjem. Odvisno od njihove narave so posamezne vrste poznane kot ebenovinasta ali kot kaki drevesa. Nekatera so cenjena zaradi svojega težkega, trdega lesa, nekatere pa zaradi svojih sadežev. Domovina kakija je vzhodna Azija. Od tam se je razširil najprej na Japonsko in Ameriko. V njegovi domovini - na Kitajskem pa ga gojijo že več kot 1000 let.

Cvet kakija je med bujnim listjem skoraj neopazen.

Kaki je ime za užitne vrste sadežev drevesnih rastlin iz tega rodu. V Evropo so ga prinesli okoli leta 1870. V današnjem času ga pridelujejo države v Sredozemlju. V Sloveniji se je gojenje kakija pričelo v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. V primorskem mestecu Strunjan vsako leto prirejajo praznik kakija. Obiskovalci te prireditve lahko preizkusijo ta sadež pripravljen na različne načine od svežega sadeža, raznih sladic iz kakija, kakijevo žganje, marmelado... Kakijevo drevo so na Japonskem razglasili za drevo miru, saj je v Nagasakiju preživelo jedrsko eksplozijo 9. avgusta 1945.

Iz oplojenih cvetov se pričnejo formirati plodovi.

Vrste kakija

Diospyros kaki, razširjena vrsta kakija izvira iz Kitajske. Drevo ima široke, trde liste, ki pozimi odpadejo. Diospyros lotus je doma v jugozahodni Aziji in v južni Evropi. Sadež je bil cenjen v stari Perziji in Grčiji. Grki so ga imenovali naravna sladica. Diospyros virginiana je doma na vzhodu Severne Amerike. Sadež ima več koristnih sestavin kot najpogostejši kitajski oz. japonski kaki: vitamin C, kalcij, železo in kalij. Les drevesa je podoben ebonovini in ga uporabljajo kot nadomestek za izdelavo glazbil. Diospyros digyna ali črni kaki je doma v Mehiki. Sadež ima zeleno lupino in belo meso, ki pa počrni, ko sadež dozori. Diospyros discolor je doma na Filipinih. Zrel sadež je živo rdeč. Diospyros peregrina je počasi rastoče drevo iz Zahodne Bengalije. Ni tako okusen kot druge vrste kakija in ga bolj cenijo zaradi zdravilnih lastnosti kot zaradi okusa.

Plodovi kakija pričnejo dozorevati v jesenskem času.

Gojenje kakija

Kaki uspeva v krajih, kjer uspeva tudi vinska trta in breskve. Drevo zraste v višino od 3 do 15 metrov. Dobro prenaša zimski čas in temperature tudi pod -18 stopinj, če ne traja mraz predolgo.. Posadimo ga v zavetno lego. Za uspešno rast pa potrebuje veliko vode. Cveti v začetku junija, lahko tudi kasneje, cvetovi so komaj opazni. Drevo plodove samo odvrže, kadar jih je preveč. Veje kakija so zelo krhke in velikokrat jih polomi močan veter ali se zlomijo pri obiranju. Da kaki lepo dozori potrebuje toplo jesensko vreme.

Plodovi so podobni paradižniku. Oranžno rdeče plodove hranimo v kleti ali hladilniku. Sezona tega sadeža je kratka, a takrat ko ga imamo dovolj se moramo založiti z vitamini tega kraljevega sadeža. Drevo kakija ni občutljivo na škodljivce zato ga ni potrebno škropiti s kemičnimi pripravki.

Kaki, pravimo mu tudi zlato jabolko je v jeseni prava vitaminska bomba, tako bogata z vitamini, minerali, antioksidanti, da jo vsekakor moramo uvrstiti na jedilnik naše prehrane. Njegove sestavine ugodno vplivajo na naše zdravje. Vsestranska uporabnost v kulinariki bi nas morala prepričati, da ga posadimo tudi na svojem vrtu.

Prehranska in zdravilna vrednost kakija

Prehranska in zdravilna vrednost kakija je velika, saj vsebuje veliko vitaminov (predvsem vitaminov A in C) in mineralov (kalij, kalcij, fosfor in železo). Poleg tega pa ga odlikuje še visoka vsebnost vlaknin ter nizka vsebnost beljakovin in maščob. Prav zato si kaki zasluži večjo prisotnost v naši prehrani in ni čudno, da že od davnine velja za hrano bogov.

Kaki z limono in orehi

Kakije razrežite na četrtine, jih razpnite v cvetove, ostati morajo skupaj. Prelijte jih z sokom limone in posujte z grobo narezanimi orehi in rozinami in ponudite. Resnično hrana za "bogove".