 |
| Velikonočni prizor s cvetočimi starimi sortami jablan. |
Največji in najstarejši krščanski praznik, praznik Velike noči (nekateri ga imenujejo tudi vuzem), se praznuje vedno po prvi spomladanski polni luni. Na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je premakljiv praznik, odvisno od datuma velike noči so tudi datumi nekaterih drugih cerkvenih praznikov in tudi pust. Velika noč je med 22. marcem in 25. aprilom. Vendar pa Cerkev nikoli ni popolnoma sledila najnovejšim astronomskim odkritjem. Po krščanskem prepričanju ravno vera v Kristusovo vstajenje od mrtvih daje življenju smisel. Ta praznik je nadomestil staro poganski pomladanski praznik praznovanje prihoda Vesne, ko se po dolgi zimi mrtva narava spet prebudi v življenje.
Ker je Kristus vstal iz kamnitega groba podobno, kakor pišče pride iz jajca in ker tudi krst pomeni vstop v novo življenje je jajce znamenje Kristusovega vstajenja in hkrati tudi krsta. Izmenjavanje velikonočnih jajc oziroma pirhov izhaja že iz starih poganskih navad, denimo čaščenja boginje Eostre. Jajca predstavljajo ljubezen in prijateljstvo, pa tudi celotno stvarstvo.
Na velikonočno soboto zjutraj poteka blagoslov ognja in vode
Ta običaj se imenuje tudi obnavljanje ognja. V ta namen se že jeseni ali pozimi odtrgajo v gozdu drevesne gobe in se posušijo na kmečkih pečeh in podstrešjih. Suha goba se potem predre in skoznjo se napelje žica, ki jo je med potjo od posvečenega ognja pri cerkvi do doma treba ves čas vrteti, da ne ugasne. Žegnani ogenj raznašajo po domovih mladi fantje (proti plačilu, danes v denarju, včasih pa so bili zadovoljni s pirhom ali pomarančo) in na velikonočno soboto zjutraj se v peči zakuri s tem ognjem, z njim se pokadi tudi hišo, s čimer se izvede čiščenje prostorov. Takrat se konča tudi čas štirideset dnevnega pred velikonočnega posta. Postni čas je daljši kot 40 dni, vendar pa se vanj ne štejejo nedelje, ker naj bi post za te dni ne veljal.
Na velikonočno soboto popoldne poteka žegnanje jedi
V starih časih so se jedila zložila v jerbas, ki je nosil na glavi na posebnem svitku. Hrana se je pokrila z lepo izvezenim prtičkom. Včasih so jerbas k žegnu nosila dekleta, ponavadi najstarejša neporočena hči pri hiši. Živa je bila vraža, da se bo tisto leto prvo omožilo dekle, ki prvo pride od blagoslova domov. Danes se jedila nesejo k žegnu v košaricah, prekrita pa so z izvezenimi prtički, ki predstavljajo spomladanski ali pa velikonočni motiv.
K žegnu se vedno nesejo točno določena živila: suho meso kot simbol Kristusovega telesa, hrenova korenina ponazarja žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ, potica (ki je bila včasih vedno pečena v okroglem pekaču) predstavlja trnovo krono, rdeči pirhi pa kaplje Kristusove krvi. Blagoslovljena jedila se dajo na mizo v nedeljo zjutraj za zajtrk
Vremenski pregovor za velikonočni petek pravi, da dež na ta dan pomeni sušno, nerodovitno leto in veliki petek je tudi edini dan v celem letu, ko v cerkvah ni maše.
40 dni posta
Pustno rajanje, obilica mastne hrane se konča in prične se 40 dnevni post. Starejši ljudje se spominjajo posta - polnočni zvon je oznanil pepelnico in konec je bilo mesnih dobrih jedi vse do velike noči. Vseh 40 dni niso pojedli niti koščka mesa in ne masti. Pred desetletji so jemali post resno, vse kar je bilo povezano z mesom je bilo prepovedano. Tudi vilice in nože so pobrali in jih shranili do velikonočnega jutra. Ljudje so jedli dvakrat na dan. Post je zahteval tudi omejitve pri pijači. Pili so lahko le vodo. Znamenita slovenska postna jed je bila "aleluja" - aleluja so repni olupki.
Blagoslov velikonočnih jedi
40 dnevni post je mimo in sledile so obredne jedi v katerih je prevladovalo meso. Privoščili so si ga tudi najbolj revni. Blagoslov velikonočnih jedi se imenuje žegen. Po posameznih pokrajinah so velikonočne jedi, ki so jih nesli v cerkev različne. Jedi, ki so bile v žegnu so v zgodovini imele svoj pomen; hren je tako predstavljal "Kristusove žeblje", pet pirhov je simboliziralo pet "Jezusovih ran", mrzla pečenka je pomenila "jagnje Božje" in košara "Kristusov grob". Tam, kjer so v jerbas dajali tudi repne olupke so ti predstavljali "Kristusove okove", okrogla potica je bila simbol "Kristusove krone". Med velikonočne jedi spadajo tudi okrogli kolački, bosman, štručke iz bele moke z pirhom, sirovi krapci, kuhani krhlji, ocvirkova ali rožičeva potica, klobase, krača.... Zelo pomembna in stara velikonočna jed je jajce kot naravna podoba rodovitnosti in izvor življenja.
Evangelijski dogodki v treh dejanjih
Praznovanje cvetne nedelje- spomin na Kristusov vhod v Jeruzalem se od nekdaj praznuje s posebnimi obredi. Pomembna so tri dejanja: 1. Na oljski gori med palmami in oljkami - blagoslov zelenja. 2. Pot z Oljske gore do jeruzalemskih vrat. 3. Jezusov vhod v Jeruzalem in tempelj. Pred stoletji je bilo vse to prikazano z živim oslom, kasneje z lesenim v naravni velikosti, danes pa o oslu ni več sledu. Ohranil pa se je obred in ni kraja v Sloveniji, kjer na cvetno nedeljo ne bi blagoslavljali zelenja.
Butara ali presmec
Ljudje v mestih se zadovoljijo z vejico zelenja, na podeželju pa cvetnonedeljska butara pomeni veliko več, saj mora biti obilna. V butaro mora biti povezanih 7, ponekod celo 9 vrst lesa. Butaro dajo kmetje živini, položijo jo v seme, zatikajo za veje sadnega drevja, zataknejo jo za vrata. Šibe iz butare raznesejo po njivah, z blagoslovljeno šibo je treba spomladi nagnati živino iz hleva. Nekaj šib kmetje shranijo za hudo uro in nekaj zelenja za primer smrti v hiši, da pokropijo umrlega. Ponekod takoj po prihodu iz cerkve zažgejo nekaj vejic iz butare, da preženejo hudobnega duha.
Butara ali cvetni snop ima v Sloveniji več imen in tudi okrašene so povsod drugače - v Ratečah na snop navežejo preste, ponekod jabolka in pomaranče, Ljubenčani spletejo butaro v obliki kolovrata. Tam, kjer rastejo oljke pa pravijo cvetni nedelji kar oljčna nedelja. Ljubljanske butare pa so od nekdaj posebnost - živega lesa v njih ni, je le šop brinja, vejica pušpana ali ciprese, morda oljčna vejica in seveda pisano pobarvani smrekovi oblanci, ki so napleteni okoli šib.
